Zvečer sva ji pustila, da je spala na kavču z blazino pod glavo. Ko se je morala premaknit, je dala glavo na mojo nogo. Od bolečine je bila še kar nekaj časa zadihana, potem pa se je umirila in je celo zaspala in sanjala. Tudi ponoči je mirno spala. Ni hotela biti v boksu, bolj ji je bilo všeč pri postelji na brisači. Zjutraj ni nič priganjala za ven, tako kot ponavadi. Še vedno je šepala - enako kot zvečer.Zjutraj sem jo nesla na zasnežen travnik pred hišo in je skoraj pozabila, da jo boli tačka. Je hotela že tekat po snegu, ampak ji nekako ni šlo. Po zajtrku je spet zaspala. Celo dopoldne je ležala, no v glavnem je tudi spala. Ob pol 12h se je zbudila in sem jo nesla ven. Že ko je vstala, sem opazila, da samo rahlo šepa. Prej sploh ni stopila na eno nogo, sedaj jo pa že uporablja med hojo, ampak bolj previdno. Šli sva na bližnji travnik, kjer jo ponavadi spustim, da prosto teka. To je bil njen namen tudi danes, ampak jo nisem spustila iz povodca. Točno vem, da bi začela tekat po snegu, kopati luknje itd. Sva se samo sprehodili po travniku in potem do doma. Po celi ulici sem jo nesla. Pa na sploh jo raje nosim do travnika pred hišo. Nočem, da bi preveč hodila. Po stopnicah sem jo navajena nosit - mi ni problem. Ampak pri takšnih daljših razdaljah pa roke zelo trpijo. Včeraj sem zvečer komaj dvignila skodelico čaja.
Zdaj spet leži.
Pred nekaj minutami me je poklicala Martina (Chicina vzrediteljica) in me je malo potolažila in mi naštela nekaj primerov, ko so lastniki psov mislili na najhujše potem pa se je izkazalo, da so težave ali izginile samo po sebi ali pa situacija ni bila tako kritična. Sem ji tako hvaležna za vso pomoč in nasvete. Se kar malo krivo počutim, da je nisem že prej sama poklicala. Sicer pa sploh ne vem kje se me glava drži, ker sem tako zaskrbljena.
Vem, da znamo lastniki psov večkrat pretiravat. Sem bila v januarju na tečaju nudenja prve pomoči psu in potem je moje znanje še bolj sveže. Velikokrat so poudarjali: Takoj k veterinarju! Pri kakšni stvari (strup, okuženi klopi) je včasih res prepozno za kakršnokoli pomoč. In potem poudarjajo, da bi pes preživel, če bi to stvar odkrili dovolj zgodaj... Upam, da bo Chica uredu. Sem ji pretipala celo tačko in ob stiskanju ni nič cvilila. Vem, da ima visok prag bolečine... To je že večkrat pokazala. Če jutri ne bo sprememb, jo peljem v Ljubljano k veterinarju (VF). Nočem jo peljat na Izlake ali v Trbovlje, ker bi dobila 'samo' blokado ali pa tablete proti bolečinam in vitaminsko injekcijo. V tem ne vidim pozitivne stvari. Blokada bi ji odvzela bolečino in Chica bi potem pokazala svojo aktivnost v polni meri. Poanta zdravljenja šepanja pa je v tem, da pes miruje. Hudo mi je, ker vem, da jo boli. Drugače žal ne gre. Je preveč živahna.
Se grem še malo crkljat s Chics na kavč...
Ni komentarjev:
Objavite komentar