Srečno 2006!

Prihodnost je ponujena razprta dlan
za dotik - umik - dejanje -
pričakovanje - ali le za sanje...

Jumpin' Chica

Hmmm... preveč se dogaja, da bi lahko sproti pisala :) Vsaj enkrat!
Včeraj je bil Chicin dan. Najprej dopoldne sprehod s Kali, popoldne še srečanje na poligonu s Kerry in Pejo, danes sprehod z Nyzz (baterije se sespraznile, zato ne bo fotk) in pa še popoldansko norenje na snegu - enkrat za spremembo se nama je pridružil tudi Bojan, tako da smo se kepali, metali po snegu, ribali,... sva bila z Bojanom kot dva majhna otroka :) Bo treba ponovit. No, Chics in Bojan nista navajena takšnega norenja zato oba spita - upam, da se bo zbudil pravi čas, da greva še v kino...
Na sliki je pa Chica fotografirana popoldne, sem samo na hitro skupaj zmetala v Photoshopu.

The look

Chics' n' snow

'Chica si med norenjem po snegu vzela čas tudi za poziranje'

'Takole pa priteče, ko jo pokličem'

Voščilo

Še voščilo za tiste, ki berete blog.

Sneg

Chica je bila danes prvič na snegu in je uživala.... Norela je, tekla je, lovila kepe, ki sem ji jih metala, za poziranje pred objektivom ji pa ni bilo veliko, je kar brežala pred njim ;)

'Chica v teku'

Se ja pa tudi zgodilo, da je zakorakala na sredino potoka – kar mi nikoli ne naredi, niti v največji vročini ne. Še dobro, da je bilo to bolj proti koncu sprehoda, ker sva potem morali pohitet domov na toplo. Na sprehodu sem bila pa oblečena n-plastno, opremljena z najdebelejšo bundo, kapuco na glavi, gamašami za v sneg,... Upam, da me ni nihče prepoznal ;) Nisem hotela tvegat bolezni, čeprav ne vem koliko mi je kaj uspelo, glede na to, da me je zmanjkalo na kavču skoraj takoj, ko sva prišli domov. Chico je pa tudi sneg zelo utrudil. Je tak ljubi mir doma ;) Je pa lepo, ko mi greje noge pod mizo ... Bojim se pa tega, kaj bo čez eno uro v mali šoli. Pomoje ne bo ubogala nič, ker bodo itak vsi 'razštelani' zaradi snega. Zdi se mi, da imamo samo še 2 ali 3x, potem pa izpit. Grem stavit, da bo blestela s svojimi trikci ;)
Aja, zdej zna še enega na novo: mrtva! Pri tem se uleže na hrbet, da vse 4 od sebe in nepremično leži.

Drugače pa že cel dan sneži... Najraje bi se samo zavila v odejo, kavč obrnila proti oknu in gledala snežinke... Ja, vem - totalno neproduktivna.

Something new

Chica ima prenovljeno prvo stran in izgleda takole...

Chica in Grin

V ponedeljek sva imeli s Chico obisk. Prišla sta Urška in Grin iz Primorske! Grin je Chicin bratec in ravno v ponedeljek sta imela rojstni dan (6 mesecev!). Skupaj sta norela v Evro parku in pri nama doma, zaspala sta za maximalno 10 minut (pa se mi zdi, da ni bilo niti toliko). Je bilo lepo ... Chica je potem cel dan oz. popoldne samo spala, pa še naslednji dan je bila bolj mirna kot ponavadi. Že razmišljam kdaj greva na Primorsko vrnit obisk.
Danes me čaka še vožnja v Ljubljano. Zadnjič sem kupila malo premajhen boks za v avto za Chico. Če sedi v njem, ji je prenizek, drugače pa je dovolj prostoren. Upam, da bo šel večji boks v prtljažnik, ker drugače sem raje brez, kot pa da Chici ni 100% udobno. Sej, ko se uleže, potem v njem zaspi med vožnjo, ampak to ni TO.

Prva skupna vaja - reševalci

Danes se je dan za naju s Chico začel že ob šestih. Tja do 7h nama je uspelo priti na društvo, kjer so nas že čakali primorci – so mislili, da je zbor ob 7h, bil je pa ob 8h. Hmm,... kdaj so morali kaj oni vstat? :)

Najprej me je čakalo birokratsko delo: pobiranje delovnih knjižic in vpis vseh udeležencev v seznam oz. iskanje vsakega posebej in označba prisotnosti. Ne vem zakaj seznam ni bil narejen v excelu, ali pa vsaj po abecedi – zaradi tega sem se kar namučila, da sem našla vsakega posebej, pa da ne omenim napak pri vnašanju imen in priimkov... No, po tej zmešnjavi je sledil zbor na poligonu, kjer smo stali v vrstah po skupinah. Blum je morala prit takoj pozdravit Chico, in Chica jo je morala takoj polupčkat :)

Potem je sledila hoja do delovišč. Naša skupina je imela enkratni delovišči (mogoče imam kaj prstov vmes pri tem :). Najprej smo bili v rovu 'Pod skalo' v katerem se je Chica sprehajala, kot bi bila na vsakodnevnem sprehodu, potem pa smo šli še v Bajcarjev mlin (ena huda ruševina). Uroš (naš inštruktor), se je pred rovom poigral s Chico (navezanost na predmet), potem me je šla pa iskat v rov – našla in oblajala! :)
V Bajcarjevem mlinu smo se pa najprej sprehodile po ruševini in Chica je hodila čisto sproščeno. Potem smo še nekajkrat naredili motivacijo – za nas začetnike, regionalci so pa že iskali po 2 markerja. Enkrat sem šla markirat Mileni in Beily-ju ... kako pa ta pes oblaja! Enkratno mi ga je bilo gledat/poslušat. Bila sme skrita v 3. nadstropju. Baily je prišel do mene in začel na polno lajat. Milena in Barbara ga nista slišali takoj, ker so spodaj itak vsi psi lajali... Po kakšnih petih minutah neutrudnega lajanja, sta le prišli do mene, da sem se potem lahko poigrala z njim. Res enkratno delo. Lajanje brez prestanka!
No, na pobudo Barbare, sem se odločila, da poskusim pri Chici s tujim markerjem. Sploh ni bilo nobenega problema. Takoj ko je prišla do markerja, ga je bolajala. Enkrat je šla tudi po nekih zelo strmih, majavih stopnicah, da je potem lahko prišla do markerja. Enkratna je bila. Mi je spet malo dvignila moralo. Za sliko Chice na stopnicah sem se že zmenila, da jih kmalu dobim :) No, doma Chico še vedno nosimo po stopnicah, tukaj sem se pa kar malo spozabila...

Po končanem delu smo se vrnili v društvo – peš!, kjer nas je že čakal topel obrok. Sledilo je malo klepetanja, fotografiranja,... Chica je med tem časom čakala v boksu – najprej je bila vsa na trnih in čakala kaj se bo zgodilo, potem pa se je kmalu umirila, zvila v klobčič in zaspala. Ravno, ko je zaspala, sem jo šla iskat, ker sva šli domov. Vmes sva se ustavili še na drevoredu, kjer je dokazala, da ona pa še ni utrujena in da naj je še naprej mečem 'pisko'. No, na srečo je kmalu prišel Bojan, ker sama pa nisem imela več toliko enegrije, da bi še naprej norela s Chico.

Ko sva prišli domov se je šla najprej napit vode (ker očitno tista v boksu ni bila dobra), potem pa je šla spat. Ko sem šla pod tuš je šla spat v kopalnico, ko sem obešala perilo, je spala zraven mene, zdaj pa je spet pod mizo – mi greje noge. Ima srečo, da jo danes nič več ne čaka. Mene pa skrbi, da se mi ne bodo zapirale oči na koncertu Big Banda, tako kot so se mi po eni vaji lansko leto, ko sem šla potem na koncert Pihalnega orkestra SVEA...
Sem pa prepričana, da danes zvečer Chica sploh ne bo opazila, da ni nikogar doma, ampak bo samo spala in sanjala, kako išče 'pisko' :)

Nekaj slik iz vaje je v galeriji KD Zagorje.